Ste si že kdaj želeli, da bi se vaš partner v nečem spremenil?
Morda bi si želeli, da bi se lažje odprl in povedal, kaj se v njem dogaja, namesto da se ob zahtevnem pogovoru zapre vase. Morda vas moti, da za seboj pušča nered, ne drži dogovorov ali se po konfliktu zelo težko opraviči. Lahko pa pogrešate več pobude, bližine ali drobnih pozornosti.
Takrat mu verjetno poskušate razložiti, kaj dela narobe in kaj bi moral narediti drugače. Morda ga opomnite enkrat, dvakrat ali desetkrat. Ko se nič ne spremeni, postajate vse bolj razočarani, vaš ton pa vse ostrejši.
»Kolikokrat ti moram še povedati?«
»Zakaj se vedno zapreš ravno takrat, ko bi se morala pogovoriti?«
»Nikoli ne priznaš, da si naredil kaj narobe.«
»Očitno ti sploh ni pomembno, kako se jaz ob tem počutim.«
Če se v teh stavkih prepoznate, niste edini. Ko nam je nekaj pomembno in se dolgo ne spremeni, hitro začnemo pritiskati, kritizirati, ali partnerja prepričevati, da bi moral biti drugačen.
Toda prav tu se pogosto ujameva v začaran krog: bolj ko eden pritiska, bolj se drugi brani, umika ali upira. Bolj ko se drugi upira, bolj ima prvi občutek, da mora pritisk še povečati.
Na koncu oba počneta še več tistega, kar drugega moti.
Ali to pomeni, da na partnerjevo vedenje nimamo nobenega vpliva?
Ne. Partnerja sicer ne moremo prisiliti, da se spremeni. Lahko pa s svojim načinom odzivanja pomembno vplivamo na ozračje med nama in na verjetnost, da se bo neko vedenje okrepilo ali začelo spreminjati.
PARTNERJA NE MORETE PREOBLIKOVATI PO SVOJIH ŽELJAH
Najprej je pomembno razlikovati med dvema zelo različnima željama.
Eno je, da bi radi spremenili partnerjevo osebnost, temperament ali bistvo tega, kdo je. Morda bi si želeli, da bi bil bolj čustven, družaben, spontan, organiziran ali podoben vam.
Takšni poskusi so večinoma obsojeni na razočaranje. Partner ni projekt, ki ga moramo dokončati, in zdrav odnos ne temelji na tem, da enega človeka prilagodimo predstavam drugega.
Nekaj drugega pa je, če želimo govoriti o konkretnem vedenju, ki vpliva na oba.
Na primer:
»Ko se med pogovorom umakneš in več ur ne spregovoriš z mano, ostanem sama z negotovostjo. Rabim, da mi jasno poveš, če potrebuješ premor in kdaj se bova k pogovoru vrnila.«
To ni zahteva, da partner postane druga oseba. Je jasna prošnja za vedenje, ki bi v odnosu ustvarilo več varnosti.
Prav tako je drugače, če rečemo:
»Želim, da si bolj urejen,«
ali pa:
»Pomemben mi je red in zelo me moti, če pustiš umazana oblačila v skupnih prostorih. Kako lahko to urediva tako, da bo sprejemljivo za oba?«
V prvem primeru ocenjujemo človeka. V drugem govorimo o konkretnem vedenju in njegovem vplivu.
ZAKAJ KRITIKA OBIČAJNO NE PRINESE SPREMEMBE, KI SI JO ŽELIMO?
Kritika se pogosto skriva za prepričanjem, da bo partner nekaj spremenil, če bo končno razumel, kako zelo narobe ravna.
Zato ponavljamo:
»Zakaj so tvoja oblačila spet na tleh?«
»Spet si se zaprl. Kaj je narobe s tabo?«
»Nikoli se ne opravičiš. Na koncu sem vedno za vse kriva jaz.«
Morda je vsebina našega sporočila upravičena. Vendar partner praviloma ne sliši samo vsebine. Sliši tudi odnos do sebe:
»S tabo je nekaj narobe.«
»Nisi dovolj dober partner.«
»Spet si me razočaral.«
Ko človek začuti napad na svojo vrednost ali značaj, se njegov obrambni sistem hitro vključi. Začne pojasnjevati, zmanjševati problem, vračati kritiko ali se umakne.
Namesto da bi razmišljal o svojem vedenju, se začne braniti pred nami.
Tudi če zaradi pritiska nekaj spremeni, je takšna sprememba pogosto kratkotrajna. Naredi jo zato, da bi se izognil kritiki, ne zato, ker jo je ponotranjil ali ker razume njen pomen za odnos.
Ob tem lahko začne doživljati tudi zamero:
»Nič, kar naredim, ni dovolj dobro.«
»Vedno opazi samo tisto, česar nisem naredil.«
»Z mano govori kot z otrokom.«
Kritika lahko zato doseže ravno nasprotno od želenega. Namesto več sodelovanja dobimo odpor, namesto bližine pa oddaljevanje.
KAR OPAZIMO IN PRIZNAMO, IMA VEČ MOŽNOSTI, DA SE PONOVI
V odnosih pogosto zelo hitro opazimo tisto, kar manjka.
Partner se desetkrat umakne in vsakič ga na to opozorimo. Enajstič pa ostane v pogovoru nekoliko dlje, pove en stavek več ali prizna, da mu je težko – mi pa tega skoraj ne zaznamo, ker še vedno ni storil toliko, kot bi si želeli.
Toda prav ta majhen trenutek je lahko začetek spremembe.
Takrat lahko rečemo:
»Hvala, da si mi povedal, kaj se ti dogaja. Vem, da ti takšni pogovori niso lahki, in res mi veliko pomeni, da si ostal z mano.«
S tem partnerju ne dajemo nagrade, kot bi vzgajali otroka. Pokažemo mu, da smo opazili njegov trud in da je imelo njegovo vedenje pozitiven vpliv na nas.
Enako velja za druga področja. Ko partner sam pospravi skupni prostor, lahko rečemo:
»Hvala, da si to uredil. Res mi je pomagalo, ker sem danes zelo utrujena.«
Ko se opraviči:
»Hvala, da si to priznal. Zaradi tega se veliko lažje ponovno povežem s tabo.«
Ko ostane miren v pogovoru, v katerem bi se prej branil:
»Opazila sem, da si me tokrat poslušal, čeprav ti ni bilo prijetno. To mi daje upanje, da lahko stvari rešujeva skupaj.«
Takšna priznanja so učinkovita zato, ker partnerju ne povedo samo, kaj je naredil prav. Pomagajo mu razumeti, zakaj je bilo njegovo dejanje za odnos pomembno.
POHVALA NI LASKANJE IN NE SME BITI MANIPULACIJA
Pri tem je pomembno, da ne uporabljamo pohvale kot prikrite tehnike nadzora.
Če si v sebi mislimo:
»Zdaj ga bom malo pohvalila, da bo odslej počel to, kar hočem,«
bo partner verjetno prej ali slej začutil neiskrenost.
Pristno priznanje izhaja iz tega, da smo nekaj res opazili in cenili.
Ne: »Hvala, da si končno enkrat pospravil.«
Tak stavek je kritika, oblečena v zahvalo.
Iskrena pohval zveni nekako takole:
»Hvala, da si pospravil. Danes sem imela res naporen dan in mi veliko pomeni, da si opazil nered in prevzel ta del.«
Prav tako pohvala ne pomeni, da moramo biti navdušeni nad vsako osnovno stvarjo, ki bi morala biti samoumevna. Ne gre za pretirano hvaljenje, ampak za več ravnovesja.
Če partnerju redno povemo, kaj nas moti, je pravično, da mu tudi povemo, kaj pri njem cenimo in kaj v odnosu deluje.
Veliko parov namreč postopoma razvije negativni filter: dobre stvari postanejo samoumevne, vsaka napaka pa dobi vso pozornost.
Sčasoma imata oba občutek, da ju partner vidi predvsem skozi tisto, kar delata narobe.
NEŽELENEGA VEDENJA NI TREBA NAPADATI, TREBA PA GA JE ZNATI NASLOVITI
Ko govorimo o pozitivni spodbudi, lahko hitro dobimo vtis, da bi morali vedenje, ki nas moti, preprosto prezreti in čakati na trenutek, ko bo partner ravnal drugače. Pri nekaterih manjših navadah je to lahko koristno. Ni se treba odzvati na vsako nogavico na tleh ali iz vsake malenkosti ustvariti velikega pogovora o odnosu.
Toda vedenja, ki pomembno vpliva na naše počutje, zaupanje ali skupno življenje, ni dobro preprosto spregledati. Če se partner ne drži dogovorov, se med vsakim zahtevnim pogovorom za več dni umakne, se izogiba odgovornosti ali nas pušča same z večino obveznosti, je pomembno, da o tem spregovorimo.
Ključna razlika je v tem, ali kritiziramo človeka ali pa jasno naslovimo njegovo vedenje.
Kritika človeka se lahko glasi:
»Nikoli se ne držiš dogovora. Popolnoma neodgovoren si.«
Takšno sporočilo partnerja označi in ga pogosto potisne v obrambo. V njem se ne pojavi vprašanje, kaj bi lahko naredil drugače, ampak potreba, da dokaže, da ni tako slab, kot ga prikazujemo.
Konstruktivna povratna informacija je bolj konkretna:
»Dogovorila sva se, da boš danes opravil nakup, vendar se to ni zgodilo in mi tudi nisi sporočil, da ga ne boš mogel. Bila sem jezna, ker sem morala v zadnjem trenutku spremeniti svoje načrte. Pomembno mi je, da se lahko zanesem na najine dogovore. Kako bova poskrbela, da se to naslednjič ne bo ponovilo?«
Pri takšnem načinu ne skrivamo svojega nezadovoljstva, ne olepšujemo vedenja in ne prevzemamo odgovornosti namesto partnerja. Povemo, kaj se je zgodilo, kako je vplivalo na nas in kaj potrebujemo drugače.
Pomaga, da se držimo štirih vprašanj:
- Kaj se je konkretno zgodilo?
- Kako je to vplivalo name in kaj ob tem čutim?
- Katera potreba ali vrednota je zame pomembna?
- Za katero konkretno spremembo prosim?
Na primer, namesto:
»Nikoli se nočeš pogovarjati. Čustveno si popolnoma nedostopen.«
lahko rečemo:
»Ko med pogovorom utihneš in odideš, ne da bi mi povedal, kaj se dogaja, postanem negotova in ostanem sama s problemom. Razumem, da morda potrebuješ čas, da se umiriš. Potrebujem pa, da mi poveš, da potrebuješ premor, in da predlagaš, kdaj bova pogovor nadaljevala.«
Tudi tak način ne zagotavlja, da se bo partner odzval tako, kot si želimo. Zmanjša pa verjetnost, da bo naše sporočilo doživel kot napad na svojo osebnost, in poveča možnost, da bo razumel, kaj konkretno potrebujemo.
Pomembno je tudi, da partnerju dovolimo odgovoriti. Pogovor ni samo lepo oblikovana zahteva, ki jo mora drugi izpolniti. Morda ima partner drugačno izkušnjo, omejitve ali potrebo, ki je še ne poznamo.
Na primer:
»Slišim, da potrebuješ, da ti povem, kdaj se bom vrnil k pogovoru. Jaz pa potrebujem nekaj časa brez dodatnih vprašanj, da se lahko umirim in razmislim. Ali se lahko dogovoriva za pol ure premora in nato nadaljujeva?«
Tako se iz kritiziranja premaknemo v dogovarjanje.
Pozitivna spodbuda ima pri tem še vedno pomembno vlogo. Ko partner naslednjič res pove, da potrebuje premor, in se nato vrne ob dogovorjenem času, je smiselno, da to opazimo:
»Hvala, da si mi povedal, da potrebuješ odmik in predlagal, da pogovor prestaviva na jutri popoldan. Tako se počutim veliko varneje in lažje spoštujem tvoj prostor.«
Sprememba se pogosto najbolje razvija iz kombinacije treh stvari:
- jasne povratne informacije o tem, kaj ne deluje,
- konkretnega dogovora o drugačnem vedenju ter
- iskrenega priznanja oz. pohvale, ko partner naredi korak v želeni smeri.
POKAŽITE VEDENJE, KI GA ŽELITE VIDETI
Eden od najmočnejših načinov vplivanja v odnosu je zgled.
Če si želimo več odgovornosti, jo moramo biti pripravljeni prevzemati tudi sami.
Če si želimo več opravičil, se moramo znati opravičiti za svoj del.
Če si želimo odprtega pogovora, moramo tudi sami povedati, kaj se dogaja v nas, ne da bi partnerja napadli.
Če si želimo, da partner spoštuje naše meje, moramo spoštovati tudi njegove.
To ne pomeni, da moramo biti popolni ali da bo partner avtomatično začel ravnati enako. Pomeni pa, da sami soustvarjamo kulturo odnosa, kakršno si želimo.
Če se partner po konfliktu ne opraviči, lahko rečemo:
»Žal mi je, da sem povzdignila glas in ti rekla nekaj, kar ni bilo spoštljivo. Za to prevzemam odgovornost. Hkrati bi se rada pogovorila tudi o tem, kar me je prizadelo v tvojem odzivu.«
S tem ne prevzamemo vse krivde in ne postanemo predpražnik. Pokažemo, kako je videti odraslo prevzemanje odgovornosti, ne da bi se odpovedali lastni izkušnji.
SPREMEMBA ZAHTEVA ČAS IN PONAVLJANJE
Partnerjevi vzorci se niso razvili čez noč in običajno tudi ne izginejo po enem pogovoru.
Človek, ki se ob konfliktu že vse življenje umika, se ne bo po eni pohvali nenadoma začel brez težav pogovarjati o najglobljih občutkih. Partner, ki je odraščal v okolju, kjer se ljudje niso opravičevali, bo morda moral to sposobnost šele razviti.
Pomembno je opaziti smer, ne samo popolnega rezultata.
Se partner nekoliko hitreje vrne v pogovor?
Ali pogosteje pove, da potrebuje premor, namesto da se preprosto umakne?
Ali zna priznati vsaj del odgovornosti?
Ali se pri skupnih dogovorih postopoma kaže več doslednosti?
Majhne spremembe še niso končni cilj, so pa lahko dokaz, da se nekaj premika.
Če jih ne opazimo, lahko partner dobi občutek, da njegov trud nima nobenega pomena:
»Zakaj bi se sploh trudil, če bo tako ali tako opazila samo tisto, česar še nisem naredil prav?«
VPLIV NE SME NADOMESTITI JASNIH MEJA
Pozitivna spodbuda ni rešitev za vse partnerske težave.
Ne more nadomestiti jasnega pogovora o potrebah in pričakovanjih. Prav tako ne pomeni, da moramo prenašati vedenje, ki nas dalj časa prizadene, ker upamo, da se bo partner nekoč sam spremenil.
Če partner vztrajno krši dogovore, zavrača vsak pogovor, zmanjšuje pomen vaših občutkov ali za svoje vedenje ne prevzema odgovornosti, ni dovolj, da ga ob redkih dobrih trenutkih pohvalite.
Takrat je treba jasno povedati:
»To vedenje zame ni sprejemljivo in vpliva na moje počutje in zaupanje v najin odnos. Potrebujem jasen dogovor in odgovornost, da se tega lotiva resno ter skupaj poiščeva drugačen način.«
Meja ni kazen in ni poskus nadzora. Je informacija partnerju o tem, kaj potrebujemo za varen in spoštljiv odnos.
Prav tako je pomembno razlikovati med vedenjem, ki nam preprosto ni všeč, in vedenjem, ki je škodljivo. Čustvenega ali telesnega nasilja, nadzorovanja, zastraševanja, poniževanja in ponavljajočega se rušenja zaupanja ne spregledamo in ne poskušamo reševati s pohvalo.
V RESNICI SE SPREMEMBA ZAČNE PRI NAS
Ko se prenehamo osredotočati samo na to, kaj mora spremeniti partner, se odpre težje, vendar veliko bolj koristno vprašanje:
»Kako jaz prispevam k vzorcu, v katerem sva se znašla?«
Morda s kritiko partnerja še bolj potisnemo v umik.
Morda iz strahu prevzemamo preveč odgovornosti in mu ne pustimo, da bi prevzel svoj del.
Morda svoje potrebe dolgo zamolčimo, nato pa jih izrazimo šele takrat, ko smo že polni jeze.
Morda njegovega truda sploh ne opazimo, ker se nam zdi, da bi moral narediti še veliko več.
To ne pomeni, da smo krivi za partnerjevo vedenje.
Pomeni pa, da imamo največ neposrednega vpliva na svoj del odnosa.
Ko spremenim svoj odziv, se lahko spremeni tudi dinamika med nama. Ne vedno in ne avtomatično, vendar veliko pogosteje kot takrat, ko samo ponavljamo iste zahteve.
Morda bomo začeli jasneje izražati potrebe, manj napadati in bolj opažati partnerjev trud. Morda bomo postavili bolj zdrave meje ali prenehali reševati stvari namesto njega.
Tudi če se partner ne spremeni, bomo sami postali bolj jasni glede tega, kaj potrebujemo, kaj smo pripravljeni sprejeti in česa ne.
PARTNERJA NE MORETE PRISILITI V SPREMEMBO
Lahko mu poveste, kako njegovo vedenje vpliva na vas.
Lahko izrazite jasno in konkretno prošnjo.
Lahko opazite ter priznate njegove korake v želeni smeri.
Lahko sami pokažete način komunikacije in odgovornosti, ki bi ga želeli tudi od njega.
Lahko postavite mejo, kadar vedenje pomembno ogroža vaše dostojanstvo, varnost ali zaupanje.
Ne morete pa namesto partnerja sprejeti odločitve, da se bo spremenil.
Zrela sprememba se zgodi takrat, ko človek sam prepozna njen pomen in zanjo prevzame odgovornost.
Zato cilj ni, da partnerja dovolj spretno pripravimo do tega, da naredi, kar želimo. Cilj je ustvariti odnos, v katerem lahko oba povesta, kaj potrebujeta, slišita vpliv svojega vedenja na drugega in se odgovorno ter varno odločata za spremembe.
Dobri odnosi ne nastajajo tako, da drug drugega nenehno popravljamo.
Gradimo jih tako, da znamo jasno govoriti o tem, kar ne deluje, opaziti tisto, kar deluje, ter prevzemati odgovornost za svoj del dinamike med nama.