Kljub najboljšim namenom vsi kdaj – hote ali nehote – prizadenemo druge. Opravičilo je učinkovito orodje, s katerim popravimo nastalo škodo v zaupanju, ki lahko nastane kot posledica našega škodljivega dejanja. V mnogih primerih je opravičilo bistven korak k odpuščanju in spravi.
Ko nekoga prizadenemo, gre za čustveno doživljanje, tudi če govorimo o poslovnem okolju. Kako torej oblikujemo učinkovito opravičilo tako, da vanj vključimo vse elemente, ki bodo zadovoljili psihološke potrebe prizadete osebe?

Korak 1: PREVZEMITE OSEBNO ODGOVORNOST IN JO JASNO IZRAZITE
Odgovornost za napako:

Oprosti, naredil-a sem napako” (tu je pomembno, da to povemo v prvi osebi: »jaz sem to naredil-a«)
Zavedanje učinka na drugo osebo:
Zavedam se, da sem te prizadel-a…
Vsebina napake:
… s to neobčutljivo šalo.”

Takšno sporočilo je bistveno bolj učinkovito od neosebnega načina, ki ga v praksi pogosto uporabljamo:
Nejasna odgovornost za napako:
Napaka je bila storjena…”
Nejasna izjava o tem, kdo je prizadet:
…zato se morda kdo tukaj počuti užaljeno.”
Izogibanje konkretni vsebini napake:
… glede na to, kar je bilo rečeno na sestanku”.

Korak 2: POJASNITE, DA TO NI BIL VAŠ NAMEN IN SE ZAVEŽITE K TEMU, DA SE NAPAKA NE BO PONOVILA

Vaš namen ni bil prizadeti druge osebe:
“Nisem imel-a namena, da bi te prizadel-a in da bi se slabo počutil-a.”
Izražena namera, da se ne bo ponovilo:
Naredil-a bom vse, da se to ne ponovi.” » V bodoče bom bolj pozorna, da se to ne ponovi.«

Pomembno je tudi, da vaše opravičilo ne zveni kot plitek izgovor ali obramba. V takem primeru je učinek lahko kontraproduktiven (»Res sem bil zelo zaposlen…«). Pojasnila tudi ne bi smela zveneti kot poskusi obtoževanja prizadete osebe (»Preprosto nisem mogel več prenašati tvojega vedenja«).

Korak 3: IZRAZITE ISKRENO OBŽALOVANJE
Ko nekoga prizadenete, vas je zaradi tega dejanja kasneje lahko sram, morda ste v zadregi, se počutite ponižani, ste žalostni, vam je žal … Pomembno je, da z osebo, ki ste jo prizadeli, odprto spregovorite tudi o čustvih. S tem sporočate, da prepoznate svojo napako in trpljenje, ki ga je povzročila, ter da se tudi vi zato ne počutite dobro.

S tem, ko izrazite svoja čustva in občutke, drugi osebi sporočate, da se zavedate njenih, in s tem opravičilo dobi svojo človeško globino.

Povejte na primer: »Počutim se zelo slabo zaradi tega, kako sem se na sestanku neprimerno odzval na tvojo pripombo. Že dneve mi je nerodno, ker sem te tako osorno napadel…


Nato povprašajte osebo, kako se je počutila ona in preverite, ali sprejema vaše opravičilo. Od tu naprej se bo zelo verjetno odprla dobra priložnost, da se z osebo konstruktivno pogovorita o nastali situaciji in iz nje potegneta kakšno korist.
Lastna ranljivost v situacijah, ko ranimo druge, zahteva veliko notranje moči in preseganja ega. A hkrati je to edini način, s katerim si opravičilo tudi zares zaslužimo.


Vsi delamo napake. Kar nas dela »velike« je to, kako jih popravimo in kaj se iz njih naučimo.

(Visited 128 times, 1 visits today)