Mnogi od nas smo bili vzgojeni, da verjamemo, da je za doseganje visokih ciljev nujna kruta samokritičnost. Dejansko nas ima veliko v sebi skrito prepričanje, če ne bomo dovolj trdi in neizprosni do sebe, bomo postali leni, brez cilja, samozadovoljni, neuspešni. Do svojih napak smo zelo kritični. Morda smo do sebe celo bolj neizprosni in ostri kot do prijateljev in sodelavcev. Samokritičnost je seveda koristna in vodi v izboljšave. Če jo je preveč, pa lahko temeljito načne odnos do samega sebe in do ljudi, ki nas obkrožajo.

Zadnjič sva se s prijateljico ob kosilu pogovarjali o njenem delu. Kljub temu, da jo šefi visoko cenijo, sama sebi postavlja tako visoke zahteve in cilje, da skoraj nikoli ne doseže točke, ko bi sama sebe pohvalila. Če se že mora, ji je ob tem nerodno. Ko si dovoli zaslužen počitek, ima hkrati tudi slabo vest, da “zabušava”. Razmišlja, kaj vse bi lahko še v tem času postorila…

Če ste se tudi sami našli v opisu, priporočam, da si vzamete trenutek in razmislite, koliko od spodnjih izjav drži za vas:

• Ko se zmotim, sem običajno zelo kritičen do sebe.
• Raje se spominjam storjenih napak, kot doseženih uspehov.
• Pri doseganju ciljev sem lahko do sebe izredno zahteven.
• Postavljam zelo visoke standarde zase in za ljudi okoli sebe.
• Lahko sem res brezsrčen do sebe.

Če ste se strinjali z večino teh izjav, verjemite, niste sami. Če ste izredno samokritična oseba, je koristno za vas in za vaše odnose z drugimi, da povečate empatijo do samega sebe. Kaj to pomeni?

Biti empatičen pomeni, da smo sposobni zaznati občutke drugih, upoštevati njihove perspektive in se aktivno zanimati za njihovo dobrobit. Pomeni sposobnost, da razumemo, kaj drugi mislijo, kako se počutijo, da nam je mar zanje in da smo jim pripravljeni pomagati. Samo-empatija pa pomeni, da imamo to sposobnost razvito najprej sami do sebe. Če nam ni (dovolj) mar za lastna čustva in ne skrbimo dovolj sami zase, bomo težko empatični tudi do drugih. Empatija pa je ključna sestavina povezanosti v medosebnih odnosih.
Samo-empatija poveča našo notranjo moč. Samo-empatija olajša odpuščanje drugim ljudem v našem življenju. Ko nadomestimo samokritičnost s samorazumevanjem in sprejmemo, da bomo kot ljudje neizogibno delali napake, bo to razumevanje lažje razširiti tudi na druge.

Ko združimo empatijo do sebe in empatijo do drugih, se kakovostno povežemo z ljudmi na vseh področjih našega življenja.
Bodite pozorni na to, kdaj vas vaš notranji kritik obsoja in tlači navzdol. Če opazite ta miselni vzorec, se vprašajte:

“Ali je to res? Bi to rekel tudi svojemu najboljšemu prijatelju?”

Si želite biti bolj prijazni sami do sebe? Postanite sami sebi najboljši prijatelj. S tem boste tudi v vaše odnose z bližnjimi vnesli več sočutja in se z njimi še tesneje povezali. Velike spremembe se pogosto zgodijo z majhnimi koraki. Zamenjajte samokritičnost s samorazumevanjem. Sprejmite, da ste človek in da vsi ljudje kdaj trpijo in delajo napake. Vsakič, ko se zaveste svojega notranjega kritika, ga v mislih zamenjajte s svojim najboljšim prijateljem in se vprašajte: “Kaj bi mi sedaj rekel moj najboljši prijatelj?” Potem si to v mislih ponovite. Čim večkrat, po možnosti na glas. Toliko časa, da boste sami sebi verjeli in sčasoma boste stara, trdosrčna prepričanja nadomestili z novimi. S tistimi, bolj prijaznimi, bolj sočutnimi in bolj ljubečimi. Ker si to zaslužite in ker si to zaslužijo ljudje okrog vas.❤